Slovenija spada med države z najbolj ozaveščenim prebivalstvom o pomenu zdravega načina življenja. Rezultati raziskave v okviru projekta Slovensko javno mnenje (Sila, 2002) in praksa kažejo, da za mnoge Slovence pomeni redna športnorekreacijska dejavnost način življenja. Ob široki medijski podpori gibanju in zdravemu načinu življenja, številnih športno-rekreativnih prireditvah, ki včasih postajajo pravi spektakel, postajata telesna kultura in zavest o potrebi telesno aktivnega življenja med ljudmi vse večja in močnejša. Gradijo in obnavljajo se številni športni objekti, v ponudbi so novi športno-rekreativni programi … A kljub vsem spodbudnim podatkom ostaja grenak priokus, saj se zdi, da si kljub prizadevanju za razcvet splošne ozaveščenosti o vlogi in pomenu zdravega ter aktivnega življenja ta ni dotaknil otrok in mladine v tolikšni meri, kot bi bilo potrebno in kot so pričakovali (Škof, 2010).
Vključenost Slovencev v športu v 12 letih (od 1996 do 2008) se je bistveno spremenila. Največja razlika se je pokazala pri športno neaktivnih. Teh je bilo vsa leta nazaj več kot polovica, torej nad 50 %, v zadnjem času pa se je njihov delež izrazito zmanjšal, saj se je le okoli tretjina anketirancev razglasila za športno popolnoma neaktivne Slovence. Slovenci smo po športni dejavnosti razdeljeni v tri približno enako močne skupine. Ena je skupina športno neaktivnih, sledi skupina občasno športno aktivnih (enkrat na teden in redkeje) in skupina redno športno dejavnih (najmanj dvakrat tedensko). Na podlagi tega lahko sklepamo, da se vsaj tretjina Slovencev zaveda vrednosti posameznih športnorekreacijskih dejavnosti (Sila, 2010).
Ker je zdravje ena bistvenih razsežnosti v mozaiku, ki predstavlja kakovost življenja, postaja športna dejavnost vse pomembnejši dejavnik kakovosti življenja (Sila, 2010). Naslednji podatki, ki se nanašajo na športno udejstvovanje mladih v Sloveniji, so povzeti iz mednarodne študije z naslovom Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC–Health Behaviour in School Aged Children). Študija je narejena na reprezentativnem vzorcu učencev in dijakov, starih 11, 13 in 15 let. Slovenija se je vanjo vključila v šol. letu 2001/02. Podatki za Slovenijo za leto 2006 (Jeriček idr.,2007) kažejo, da priporočilom o 60-minutni zmerni telesni dejavnosti vsaj pet ali več dni v tednu sledi le slabih 40 % slovenskih otrok in mladostnikov, starih 11, 13 in 15 let. Od tega je bilo skoraj 46 % fantov ter le tretjina deklet v povprečju aktivnih 60 minut na dan pet ali več dni v tednu. Fantje so bolj telesno dejavni kot dekleta in 11-letniki so telesno bolj aktivni kot 13 in 15-letniki. V tednu dni pred anketiranjem je bilo telesno nedejavnih 3,2 % fantov in 5 % deklet. Ugotovili so, da na telesno nedejavnost vpliva tudi starost. Pogled po starosti pokaže, da je priporočila dosegala polovica 11-letnikov, nekaj več kot tretjina 13-letnikov in manj kot tretjina 15-letnikov. Med 41 evropskimi in severnoameriškimi državami se Slovenija po deležu otrok in mladostnikov, starih 11, 13 in 15 let, ki so v povprečju telesno dejavni 60 minut na dan pet ali več dni v tednu, uvršča v začetek spodnje polovice (Currie idr., 2008).
Ista raziskava je pokazala tudi, da se najstniki, ki prihajajo iz družin z visokim socialno ekonomskim statusom, pogosteje gibljejo dvakrat do trikrat na teden (29,9 %), medtem ko se najstniki, ki prihajajo iz družin z nizkim socialno ekonomskim statusom največkrat gibljejo enkrat na teden (19,9 %). Najstnikov, ki se rekreaciji sploh ne posvečajo, je največ iz družin z nižjim socialno ekonomskim položajem, najmanj najstnikov, ki se rekreaciji ne posvečajo, pa prihaja iz družin, ki so glede na svoje socialno ekonomske vire v družbi najvišje uvrščene. Razlike glede na spol se pojavljajo v tem, da se dekleta pogosteje rekreirajo do največ ene ure tedensko (27,4 %), medtem ko so fantje pogosteje dejavni dve do tri ure tedensko (31,1%).
V Sloveniji je popularnih več športnih panog. V raziskavi (Petrović idr., 2001) Športno rekreativna dejavnost v Sloveniji 2000 so na podlagi zbranih podatkov predstavili športne zvrsti, ki so med odraslimi v Sloveniji najbolj popularne. Prvih 6 panog je: hoja, sprehodi (30,7), plavanje (22,5 %), kolesarjenje (20,2 %), planinarjenje, (15,7 %), alpsko smučanje (13,3 %), ples (11,3 %). Med športi, s katerimi se v današnjem času ukvarjajo mladi največ, je v tej raziskavi nogomet na 9.mestu (9,5 %), košarka na 11. mestu (8,2 %), odbojka na 13. mestu (7,6 %), aerobika na 14. mestu (6,8 %) in rolanje na 18. mestu (4,5 %). Viden je napredek aerobike, ki je v zadnjih desetih letih zelo razvila. Za to dejavnost se odločajo predvsem dekleta in ženske, zanjo je značilna organizirana oblika vadbe (Berčič, 2007).
Strel, Kovačeva in Jurak (2004) ter Kovačeva idr. (2005) ugotavljajo, da postaja športna vadba vedno bolj neformalna, mladostniki velikokrat izbirajo netradicionalne, individualne športne dejavnosti, s katerimi se odrasli ne ukvarjajo v tolikšni meri (deskanje na snegu, deskanje, rolanje), povečuje pa se tudi priljubljenost vadbe doma. Fantje izbirajo več ekipnih športnih iger, medtem ko imajo dekleta raje individualne športe, pri katerih je manj medsebojnih stikov in ki zahtevajo manjši obseg mišičnega naprezanja.
S starostjo upada vključevanje v športno organizirano vadbo (Jelovčanova, Pišot, Žerjav, 2002). Haug (2008) največji upad povezuje z obdobjem adolescence, ker mladostniki v tem obdobju več časa namenijo sebi, svoji identiteti, svoji podobi, novim socialnim omrežjem in vse to lahko vpliva tudi na gibanje. Ne smemo pa pozabiti, da hkrati narašča število vedenj sedečega življenjskega sloga, saj otroci vedno več časa preživijo pred računalnikom in pred televizijskimi sprejemniki. To pa nam lahko deloma razloži upad gibanja s starostjo. Univerzalni športni dejavnosti mladostnikov sta predvsem tek in smučanje. Delno sem spadajo še ples in aerobika ter športne igre z žogo. Med osnovnošolci se jih vsaj enkrat na teden ukvarja z igrami z žogo 67 %, med gimnazijci pa 64 %. Razen pri fitnesu je pri vseh dejavnostih mogoče ugotoviti padec zanimanja. Med dekliškimi športi, ki ostanejo v prostočasnih programih tudi v srednji šoli, so aerobne aktivnosti (39 % osnovnošolk in 41 % gimnazijk vsaj enkrat tedensko redno teče), kolesarjenje (44 % osnovnošolk in 35 % srednješolk, ki so redno aktivne), ples in aerobika (38% in 29% redno aktivnih) ter igre z žogo (54 % redno aktivnih) (Škof, 2010). Strel idr.(2005) ugotavljajo, da je 65% otrok najpogosteje športno dejavnih v šoli. Izven rednega pouka športne vzgoje se mladi najpogosteje odločajo za telesne dejavnosti, ki so v okviru interesnih dejavnosti v šoli (50–65 %), za dejavnosti v športnih klubih pa med 30 in 40 %.
V zadnjem desetletju je v Sloveniji naraščala organiziranost športa. Tako je v letu 2008 delovalo 7.439 športnih organizacij, od katerih je bilo 6115 oz. 82 % športnih društev (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji 2011–2020, 2010). Z različnimi športnimi programi za otroke (Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati, Hura, prosti čas) je bila v desetih letih vsebinsko, kadrovsko in materialno izboljšana tudi gibalna dejavnost predšolskih otrok in obvezna ter prostočasna športna vzgoja predšolskih in osnovnošolskih otrok. Pozitivni premiki pri organizirani prostočasni športni vadbi otrok pa niso uspeli nevtralizirati negativnih sprememb v življenjskih slogih otrok in mladine. Posledice so vidne v povečanj u deleža prekomerno težkih in debelih otrok, predvsem od 8. do 13. leta starosti, in negativnih spremembah v funkcionalnih kazalnikih aerobne vzdržljivosti otrok in mladine (Strel, Bizjak, Starc in Kovač, 2009)(Tina Šrot, Fakulteta za šport 2011).
