Definiranje pojma osebe z motnjami v duševnem razvoju
Motnjo v duševnem razvoju doživlja med enim in tremi odstotki človeške populacije. Vzroki zanjo so lahko genetski, lahko pa so vzroki tudi zunanji dejavniki, ki se pojavijo v času nosečnosti. Dejstvo je, da imajo osebe z MDR večino potreb, ki jih imajo ostali ljudje, in sicer potrebo po varnosti, po socialnih stikih, primerni nastanitvi, izobraževanju, zaposlitvi, ipd. (zveza-sozitje, 2015).
»Svetovna zdravstvena organizacija govori o motnji v duševnem razvoju kot splošnem umskem podpovprečnem funkcioniranju, ki se je začelo že v zgodnjem otroštvu in vključuje tudi motnje posameznikovega prilagajanja« (Križaj 2006, str. 40). Definicija Ameriškega združenja za mentalno retardacijo (AAMR) pa pojmuje motnjo v duševnem razvoju kot pomembno omejitev v celostnem posameznikovem trenutnem delovanju.
Kakovost življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju
Ocena področij kakovosti življenja tako temelji na kulturno občutljivih kazalcih (Buntix in Schalock, 2010). Večina konceptov kakovosti življenja si deli naslednje skupne značilnosti: splošno dobro počutje, občutki pozitivne socialne vključenosti in priložnosti za doseganje osebnih potencialov. Pojem »kakovost življenja« torej izvira iz posameznikovih percepcij in vrednot. Glede na skoraj vse sodobne raziskave so individualne percepcije in vrednote – subjektivni vidiki – prepoznane kot ključni vidiki kakovostnega življenja.
Lačen (2001, str. 29) meni, da bi se »kakovost njihovega življenja morala pokazati v dnevnih situacijah, v vsebinah in oblikah življenja, saj bi le tako vse bolj postajalo življenje po željah in predstavah osebe z motnjo v duševnem razvoju, ne pa življenje po meri neke tretje osebe. Neposreden odraz kakovosti življenja ni toliko v kakovosti udobnega bivanja, dobre hrane, lepe obleke (kadar govorimo o kakovosti življenja, na žalost vse prevečkrat mislimo na te stvari), temveč so pomembnejše druge kakovosti človekovega življenja, ki jih je treba postavljati v ospredje«. Pomembno se je vprašati, kaj si osebe z MSPP zares želijo in ne, kaj mi mislimo, da si želijo, saj bomo s tem pripomogli k mnogo večji kakovosti življenja oseb z MSPP.
Schalock (1997 v Schalock, 2002), v povezavi z osebami z MDR, izpostavi naslednje opredelitve kakovosti življenja:
- Kakovost življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju je pogojena z enakimi faktorji in odnosi kot kakovost življenja oseb brez motenj.
- Kakovost življenja je dosežena, ko so zadovoljene posameznikove osnovne potrebe in ko ima oseba enake možnosti kot kdorkoli drug, da si zastavi in doseže cilje na različnih življenjskih področjih.
- Kakovost življenja je večdimenzionalni koncept, ki se ga mora soglasno ovrednotiti s širokim spektrom ljudi z različnih vidikov, s strani uporabnikov in njihovih družin, zastopnikov, strokovnjakov in ponudnikov storitev.
- Kakovost življenja se povečuje z možnostjo sodelovanja posameznika pri odločitvah, ki zadevajo njegovo življenje.
- Kakovost življenja se povečuje s sprejemanjem in popolno integracijo oseb v njihovo ožjo lokalno skupnost.
- Kakovost življenja je organizacijski koncept, ki se ga lahko uporabi v različne namene, vključno z evalvacijo različnih dimenzij, povezanih s kakovostjo življenja, ponujanjem usmeritev in napotkov pri približevanju ponudnikov in ocenjevanju osebnih občutkov zadovoljstva posameznika.
- Proučevanje kakovosti življenja zahteva poglobljeno poznavanje ljudi in njihovih stališč oz. pričakovanj ter metodologije.
- Merjenje kakovosti življenja zahteva poznavanje različnih tehnik merjenja.
- Spremenljivke kakovosti življenja bi morale zavzeti pomembno vlogo v programu evalvacije.
- Uporaba podatkov o kakovosti življenja je pomembna pri razvoju pripomočkov in pomoči za osebe s posebnimi potrebami in njihove družine.
Vse navedene opredelitve vsebujejo indikatorje kakovosti posameznikovega življenja v treh širših področjih, in sicer (1997 v Schalock, 2002),:
- Neodvisnost
- Socialna participacija
- Dobro počutje
Za normalizacijo oseb z MSPP je zelo pomembna integracija v širše okolje. S tem, ko so osebe integrirane v širšo družbo imajo posledično več možnosti za realizacijo normalizacije, saj imajo s tem več priložnosti za »normalno« življenje.
Za njihovo kakovost življenja je zato pravzaprav v veliki meri odgovoren strokovni tim, ki dela in konec koncev živi z osebami z MDR. Kolikor pa je le-ta usposobljen in občutljiv do sočloveka, toliko večja bo kakovost življenja oseb z MDR. Potemtakem ni dovolj, da je strokovni tim le dobro strokovno podkovan; za delo z njimi je potrebna tudi človekova emocionalna nota, človekov čut do soljudi, ljubezen do dela z ljudmi, solidarnost, tolerantnost, sprejemanje, oseben stik, razumevanje, ipd. (Novljan in Jelenc 2002, str. 19).
Osebe s posebnimi potrebami so malokrat dejavne same od sebe. Skozi vsa življenjska obdobja jim je potrebno omogočiti različne športne aktivnosti (Srebot, 1999).
Osnovni motiv za ukvarjanje s športom je zdravje. Kane (1972: 266-290) citira Oliverja in navaja njegovo definicijo zdravja: »Zdravje ni odsotnost bolezni, temveč je stanje polne učinkovitosti posameznika v telesnem, duševnem, čustvenem in družbenem smislu, tako da lahko živi polno življenje.« Tako je na primer za osebe z Downovim sindromom dolga leta veljalo, da imajo praviloma kratko življenjsko dobo in da »dočakajo« kakšnih 30 let. Dandanes je znano, da se življenjska doba vseh ljudi daljša. Enako velja tudi za omenjeno populacijo in danes neredko dosežejo starost 60 let in več.
Šport je odgovor na frustracije (Dadič). Odgovor na frustracijsko situacijo pa je lahko tudi nekonstruktiven. Tako se lahko moč posameznikove stigme povečuje, niža pa se posameznikova samopodoba. Šport kot redna dejavnost dobro sredstvo, ki zmanjšuje količino frustracij oseb s posebnimi potrebami.
Specifike izvajanja športnih aktivnosti za osebe z motnjami v duševnem razvoju
Gibalno/športna aktivnost MSPP je izredno pomembna. Zaradi njihovih razvojnih značilnosti pa je potreben poseben pristop, obravnava, razumevanje in tudi posebni pogoji za delo in življenje-Sodelovaje je še posebej dragoceno, saj imajo te osebe običajno manj aktiven življenjski slog in običajno manj vpletene v socialne mreže, tako jim športne aktivnosti predstavljajo priložnost za druženje.
Kane in Oliver (1972: 266-294) povzemata rezultate raziskav, opravljenih v ZDA. Razni avtorji so raziskovali osebe s posebnimi potrebami in povezave med telesno rastjo, intelektualnim razvojem, čustvenim in socialnim razvojem in športom. Osebe s posebnimi potrebami imajo težave pri motoričnem učenju. Te težave se kažejo v naslednjih oblikah:
- porabijo veliko časa, da osvojijo in utrdijo veščino; čim bolj kompleksna je veščina, težje jo osvojijo,
- pri učenju novih veščin se pojavlja veliko odvečnih gibov, ki so dlje časa prisotni in jih je težko odpraviti,
- pojavlja se tudi hiper- in hipoaktivnost muskulature,
- napačno obremenjujejo mišice,
- za izvedbo aktivnosti potrebujejo veliko prostora,
- imajo znižano stopnjo fleksibilnosti,
- pri dejavnostih, ki zahtevajo koordinacijo, se kaže rigidnost,
- porabijo veliko več energije, kot je zahteva posamezna aktivnost.
S pravilnim načrtovanjem metod dela, z upoštevanjem individualnih značilnosti posameznika, njegovih želja in interesov ter pripravo ustreznih prilagoditev, lahko naredimo športno vadbo prijetno, sproščeno ter koristno za vsakogar, tudi za MSPP.
Vute (2002) poudarja, da je prilagajanje športnih aktivnosti odvisno od vrste in stopnje prizadetosti; možnosti prilagajanja pa so lahko v treh smereh:
- prilagajanje igranih pravil,
- prilagajanje športne opreme,
- prilagajanje metod dela pri učenju športne aktivnosti
S poenostavijo motoričnih in zaznavnih nalog ter gibalnih okoliščin kot so ;: nadomestitev teka s hojo, zmanjšanje igralne površine, upočasnitev tempa dejavnosti, zmanjšanje razdalje do cilja, lažji in raznobarvni pripomočki ter nenazadnje tudi prilagoditve športne opreme, metod dela in igralnih pravil za MSPP naredimo športne dejavnosti zanimive in pestre.
Šport v kontekstu socialnega dialoga (Dadič).
Vsekakor je športno polje prostor, kjer se kaže moč posameznika ali skupine. Že sama športna dejavnost je sredstvo komunikacije med udeleženci in opazovalci. In športni dosežek opredeljuje mesto posameznika v družbi. Če je oseba s posebnimi potrebami sposobna preseči, kar se »v družbi pričakuje« od nje, ji to preseganje v tej isti družbi daje nov položaj. Bolj kot rezultat je pomemben proces v katerega je posameznik vključen. Pomembna so doživetja, stanja, vloge posameznika v situacijah, v katere ga postavlja proces socialnega kulturnega dela. To so stanja, ko posamezni k doživlja uspehe, vzpone in padce.
Oseba s posebnimi potrebami pa seveda v šport u ne komunicira samo s svojo okolico, ampak se cel kup procesov dogaja med udeleženci igre in v vsakem posamezniku. Ko prebujamo ustvarjalnost v sebi, jo prebudimo tudi v svojih uporabnikih, ki s tem aktivirajo skrite potenciale, ki so jih prej malo ali jih niso sploh nikoli aktivirali.
